Odpiram ti veke ko spiš..ti kradem vid in spanec..vsako leto si večja..in jaz..jaz se samo še staram..ti pa gledaš življenje čisto drugače..s čisto druge strani..daješ mi polja..neskončna, brezbarvna polja tujih obzorji..ne vidiš, da jaz sadim 500 dreves samo zato, da se lahko skrijem?..ulice več niso varne..na vsakem vogalu drugačen vonj..pivo, cigare, parfum…in najmanj izkušene ženske oblačijo usnje in nosijo živo rdečo šminko..vse bi jemale..in že se mi spuščajo proti mednožju..kot da ne vedo, da ne bom jaz tista, ki bo kričala..plačujem jih po obrokih..po odmerkih..tega ti nisem morala priznati..da sem v vsakih steklenih očeh iskala tvoje..da ni ustnic, ki bi poljubljale enako..Vse se vrti..hitreje hitreje hitreje..v tisto smer..najini otroci stojijo ob ograji in trgajo nasmehe klovnov..kričiš moje ime..vse te stene mi šepetajo..me vabijo v notranjost..vidim te..vidim te pa te še dve leti ne bo..
..mogoče pa le nisem edina, ki v dežju vidi sonce..
Še ko se sprašujem kaj naj na današnji dan podarim..traja..in se vleče na jutri..podarjam sebe..
Takole sva sedeli..jaz na okenski polici, ti pa si noge položila na stol ob mizi..s prsti si obračala vžigalnik in dim se je zgubljal v plišastem medvedku..z ustnicami kličem sončne žarke..mimo krošnje, mimo mene..nasmehneš se..nekaj tako mehkega iz dneva v dan postaja tuje..
Kakšno bo po vsem tem tvoje stanovanje?
Prazno..brez sten in z velikimi okni..z rabljenimi stoli, mamino mizo, brez preproge..
Že vidim nešteto polic polnih knjig in tvojih zapiskov..tvoje tišine..
In jaz bi slekla vse te besede..do golega..do samega jedra hrepenenja in napajanja..do korenin in do oblakov..dokler ne slišim pravi glas..petje ptic in trganje obzorja..tako daleč te peljem..tako globoko bom segla..vse do izhoda..
Mogoče bo pa del tebe ostaja tukaj..
Mogoče..to ne vem..lahko da ko dvignem roko pustim vonj..in tvoje rjuhe bodo pričale o nama..o času čisto drugačnega zgubljanja..in bom ostala med razpokami na zidu..
Česa se bojiš?
Mislim, da to sploh ni vprašanje..raje bi morala reci:”Kdaj si se začela bati?”..koliko stopinj puščam za sabo..nepopolnih..to ni bežanje..zgolj pospešena hoja..in kompas brez kazalcev..brez smeri..le pesek..le poti..daljave..In jasno mi je, da jaz teh poti ne bom nikoli videla..vedno odo na izbiro dve smeri in jaz bom hodila po napačni..to boš naredila..puščala me boš samo v gozdu..dokler ne bom od obupa začela kričati..dokler ne bodo volkovi zagriznili vame..
In če pokličem?
Je velika možnost, da na drugem koncu telefona ne bo nihče..da bodo te minute zapravljene..
Tako poljubiš zrak, vstaneš in greš..in ves ta čas..vsi ti dnevi..stojijo..jaz zaprta v tej sobi..ti na drugi strani okna mečeš kamenje upanja..nežno..tokrat malo drugače, da pritegneš pozornost..kako hitro režeš po meni, tako hitro se predajam padcu..
In odprem vrata..
..you always loved sleeping.. 2 u mornings were unnecessary..and u kept telling me about the night..see..outside..birds..they keep falling from the sky..can u c?.every fallen fether.. every fallen star..endless wishes and stormy nights..every tear drop of my bleeding water..every smile evey lazy Monday..a memory..your shallow moons dancing in your eyes..i breath in2 u..i am u..i am ur doubt and ur fear..it is not how far u can run, but how fast i can follow..
Tako mi prisloniš glavo..jaz mirno gledam predse in voham tvoje lase..in se utapljam..vmes puščam vejam, da se ovijejo okrog tvojega hrbta in ti novi poganjki začno pokrivati srce..pleteš vezi med najinimi prsti..Slišim belo tišino..shranjujem te nežne dogodke najinih ur..ko pritiskaš ustnice na vsak del moje kože..ko jemlješ..dokler moje telo ne kriči tvojega imena..ko prodiraš čez pore in objemaš notranjost..poljubiš počasi..kot da je to vse kar imava..kot da ne obstaja nič več sveta samo še to razlitje..zgubljam se v tebi..med zarošenimi okni..Še dolgo po tam, ko te ni..te lahko čutim ob sebi..tvoje roke..dlani..slišim tvoj glas..dih..objemam praznino..kot da si ti..kot da ti poljubljam ramo..
GMail/AvanTgardA
