..moje stopinje..moja krila..moje sanje..

Takole sva sedeli..jaz na okenski polici, ti pa si noge položila na stol ob mizi..s prsti si obračala vžigalnik in dim se je zgubljal v plišastem medvedku..z ustnicami kličem sončne žarke..mimo krošnje, mimo mene..nasmehneš se..nekaj tako mehkega iz dneva v dan postaja tuje..

Kakšno bo po vsem tem tvoje stanovanje?

Prazno..brez sten in z velikimi okni..z rabljenimi stoli, mamino mizo, brez preproge..

Že vidim nešteto polic polnih knjig in tvojih zapiskov..tvoje tišine..

In jaz bi slekla vse te besede..do golega..do samega jedra hrepenenja in napajanja..do korenin in do oblakov..dokler ne slišim pravi glas..petje ptic in trganje obzorja..tako daleč te peljem..tako globoko bom segla..vse do izhoda..

Mogoče bo pa del tebe ostaja tukaj..

Mogoče..to ne vem..lahko da ko dvignem roko pustim vonj..in tvoje rjuhe bodo pričale o nama..o času čisto drugačnega zgubljanja..in bom ostala med razpokami na zidu..

Česa se bojiš?

Mislim, da to sploh ni vprašanje..raje bi morala reci:”Kdaj si se začela bati?”..koliko stopinj puščam za sabo..nepopolnih..to ni bežanje..zgolj pospešena hoja..in kompas brez kazalcev..brez smeri..le pesek..le poti..daljave..In jasno mi je, da jaz teh poti ne bom nikoli videla..vedno odo na izbiro dve smeri in jaz bom hodila po napačni..to boš naredila..puščala me boš samo v gozdu..dokler ne bom od obupa začela kričati..dokler ne bodo volkovi zagriznili vame..

In če pokličem?

Je velika možnost, da na drugem koncu telefona ne bo nihče..da bodo te minute zapravljene..

Tako poljubiš zrak, vstaneš in greš..in ves ta čas..vsi ti dnevi..stojijo..jaz zaprta v tej sobi..ti na drugi strani okna mečeš kamenje upanja..nežno..tokrat malo drugače, da pritegneš pozornost..kako hitro režeš po meni, tako hitro se predajam padcu..

In odprem vrata..