GMail/AvanTgardA 
Zopet ležim tu..sama..in nič ni drugače..vsi predmeti so postavljeni z razlogom..vse je moj zemljevid..nekaj v meni se še vedno prebuja..mi trga razum in spomine..gledam naravnost predse pa ne vidim..vneto si praskam vrat in kmalu začutim mokre konice prstov..me ne moti..zavem se šele, ko čedalje glasneje trkaš na vrata..kličeš moje ime..ta tvoj glas..prelomi me..in vem, da takoj ko odprem vrata boš jemala..in jaz ti bom dovolila..odprem..že takoj me tvoje hladne oči objamejo..še vedno v upanju, da neham dihati..sprostiš ustnice in me primeš za vrat, ko me brez uspeha sprašuješ zakaj krvavim..ne odgovorim..opazujem le tisto rezilo v tvojih rokah, ki potuje po mojem obrazu..režeš mi lase..nato preko obrvi..in prepoloviš ustnice..dokler ne kaplja vse po ploščicah..po meni..slačiš mi lica in pustiš koži, da mrtvo odstopa..ne vem kdaj ti bo dovolj..največji vrhunec doživiš, ko začnem kričati in te prosim, da nehaš..ko mi z glavo udarjaš ob steno in lomiš hrbtenico..kos po kosu..zobe mi zasadiš v roke in lomiš prste..lomiš še tisti del mene, ki je pripravljen govoriti..poljubljaš meso..uprem se na nekaj belega..pa saj niti ne vem več kje sem..in vse se stemni..kasneje me zmotijo le sončni žarki, ki silijo v stanovanje..dvignem ogled in se zazrem v ogledalo..spustim rezilo..
