Tako mi prisloniš glavo..jaz mirno gledam predse in voham tvoje lase..in se utapljam..vmes puščam vejam, da se ovijejo okrog tvojega hrbta in ti novi poganjki začno pokrivati srce..pleteš vezi med najinimi prsti..Slišim belo tišino..shranjujem te nežne dogodke najinih ur..ko pritiskaš ustnice na vsak del moje kože..ko jemlješ..dokler moje telo ne kriči tvojega imena..ko prodiraš čez pore in objemaš notranjost..poljubiš počasi..kot da je to vse kar imava..kot da ne obstaja nič več sveta samo še to razlitje..zgubljam se v tebi..med zarošenimi okni..Še dolgo po tam, ko te ni..te lahko čutim ob sebi..tvoje roke..dlani..slišim tvoj glas..dih..objemam praznino..kot da si ti..kot da ti poljubljam ramo..
24.03.2008
bekači (3)
« Fairy tale – beg »
Brez komentarjev »
Še brez komentarjev.
RSS vir za komentarje na objavo. | TrackBack URL
GMail/AvanTgardA





