..moje stopinje..moja krila..moje sanje..

My dear friend..

I am sorry 4 all these years of silence..but i am writing now and tough my hand is shaking words r still coming out..

So my life stays the same..i live in the suburb in a half empty house..one window’s always broken..as 4 my mother..i can’t even remember her face..only the name remains..my father still keeps beating my shadow till my ears bleed..and my child is a spliting image of me..

And my partner screams out a differente name in bed..she comes home late from work smelling of a perfume that isn’t hers..telling me she had a rough day..i bet..i guess loyalty and commitment r 2 different things 2 question..I have a few friends tough i can’t even trust the face i c in the mirror..my sister works in a corner spreading legs 4 older my with cash..she telles me she likes it rough..witch would explain the bruises on ger neck..i guess..every day our dog gently bites my hand 2 wake me up..i haven’t told anyone he has rabies..it’s funny..how deep the scares can go without breaking a smile..

U must know..this is a no-mans letter..i only exist in your mind..

Če danes zamahneš s krili..in ti jaz podajam veter..kako daleč lahko spustiva oblake?..

..in zopet hodim prehitro..kot da ni dneva..niti trenutka, da bi lahko zadihala..

Še vedno mi njen nasmeh odmeva v ozadju..ko prebija skoz zidove in mi v jutranjih urah odpira okna..stopa počasi..in včasih se po več dni ne premakne..in vsak večer mi prinaša zvezde..in razprem roke proti vetru..ga ujamem in začnem premikati listje..da poljubljajo lica in pristanejo pred nogami..kaj vse bi ti dala..samo, da vidiš preko črne..še danes, ko te prebujam s popki češnje, mi tvoja sapa žge kožo..kradem tvoj nasmeh..potihoma..ti med rosnimi ogledali prisluhnem šepetanju in prepletem prste..neskončne ure se zdijo čedalje krajše..in vse mine..prehitro..dotakneš čisto drugače..tokrat bolj močno..in nekaj se ovija..okrog mene..v mene..naju..

Tako ležim in razmišljam..najprej o tebi..potem poslušam hrup iz sosednje sobe..in zopet vidim tvoj obraz..edino, kar želim ta trenutek gledati..

In vsi ti dnevi..vsa ta jutra..ta vonj pomladi..nič mi ne bo prineslo takšnega užitka..kot večer..

V teh kratkih mesecih se prebujam z luno..že dolgo časa ne zaupam več sončnim žarkom..in morda ravno ti ledeni vetrovi prinašajo spremembe..ko v jutrih režejo čez kožo in silijo vse globlje..v notranjost..

In vse se prične s tem..z listanjem po novih knjigah in starih zapiskih..vse mi je že znano..vse..le začetki so težki..

Zaprti prostori nočnih mor..skrite sobane…prazni hodniki..ti je ta prostor kaj znan?..

Nikoli nisem znala pisati na ukaz..po določenem taktu..še sedaj mi je muka sedeti na postelji s polno glavo..neskončni stavki, ki jih, enostavno, ne znam povezovati..in na koncu bo prišlo do tega, da bom pisala samo še drobtine..

Kako sedaj začeti..vedno se je nekje list papirja končal..in si moral premakniti roko..ampak tu so samo še neskončni zavitki..še sedaj ne vem, kdaj se je zrahljalo..kdaj so ulične svetilke objemale le še mojo senco..in počasi se mi na dlan usede hlad..koliko bi ti danes lahko povedala..obstaja še toliko stvari, ki jih nikoli nisem upala priznati..in samo ti veš, kaj se skriva med gozdovi..kaj prinaša tema in kaj neznani koraki..šumenje..

Mogoče se danes ne vidi..ampak jaz skrivam nekatere dogodke med knjigami..jih skrbno prepogibam in dajem med platnice..obstaja dovolj iskreno opravičilo?..dovolj močne besede?..je res vse tako votlo in razpokano?..ne..pri tebi ne..in še vem kaj si dajala..jaz vem, ker brez tega ne bi okusila zvezd..spletam vezi..od mene..do tebe..in kje si sedaj..kje sva izgubili veter..krila..