GMail/AvanTgardAKončno spet tišina..mislim, da ta soba postaja premajhna za vse spomine..za vse te letne čase in za vse pogovore..smeh..in potem bi morala imeti še posebej hišo..ne..dvorec..za vse želje in tišino..samo zaprem oči in ubijam junake vseh pravljic..danes igram po drugih pravilih..mojih..kjer je konec le še prepad ali visoki zidovi prepleteni s trni..koliko norosti danes potrebujem za svoje skoke s tal?..za svoje lovljenje ptic?..približno toliko, kolikor je kapljic na mojem obrazu..in vmes mi sol prodira v ustnice..
Vsi te beli konji so že zdavnaj izgubili grivo..in na tleh gnijejo rdeča jabolka..vonj se prepleta s plavimi kodri in sivimi, mrtvimi očmi bledih rok..v tako močnem utripu, da črvi potiskajo ličinke po žilah..in nasmeh ostaja na ustih..konec pravljice in začetek čisto drugega poglavja..kjer še kovina udarja ob kožo..in zmaji letijo po zraku..
