8.12.2007
S kolikšnimi presledki lahko sonce prodira med drevesi..da zaslepi oči in pusti najmanj minuto..tisti svoj vzorec..ni toplota in ni sprejemanje barv..enostavno veš, da je jutro..da tista reka na tvoji desni mogoče nikoli ne bo objemala telesa..želja po tem, kako se z bosimi nogami sprehajaš po ivju..in vse te brzice bi poljubljale hrbet..vse do ramen..ob skale..kako pogosto bi še odpirali oči, če bi se lahko dotikal snope tisočletij neizgovorjenih besed..koliko več bi vedeli in kako bolj bi bolelo..kje točno se lahko nasmejiš ob zapuščeni gugalnici..če bi se zavedali krhkosti..bi povijali krila kačjim pastirjem..v teh neprekinjenih linijah ne obstaja prave tehnike..in si prepuščen lastnemu očesu in umu..
Samo s prstom namigni..in bom vedela..kje je izhod..
Še vedno ne vem, komu naj se zahvalim za te ure tišine za gledanje v strop in približevanje podob..ko s stegnjeno roko držim kazalec na uri..samo da ubijem jutra..včasih bi lahko pisala na listke..vse te tihe, sladke misli..in jih obešala na veje..naj ostanejo vidni vetru..in bi pisala krive, narobe obrnjene črke..dolge stavke kratkih misli..in puščala pečat..in štejem pajkove mreže, razporejene na moji polici..razpletam v trakove in povijam v konice prstov..
Dragi Ajk..
Že srce doni nekje zadaj glave..in vse te slike pred mano..bledijo..v sekundi..v izgubljenem času..že šest vzporednih črt jemlje prostor na starih linijah..kateri hlad obliva tvoje telo..in goli izdihi na moji koži..priznaj si, da se tvoj vrhunec prične s kričanjem mojega imena..da vsi te glasovi objemajo moj torzo..oprosti, če še vedno požiram vse te podobe tvojih misli..tihe iskre na nitkah, ki razžirajo meso..da ležiš za mojim hrbtom in s steklom oživiš mrtve reke..še vedno te lahko z zlomljenimi prsti držim za tilnik v upanju, da bom čez pore lahko lomila hrbtenico, rebra..in trgala živce..naj razpoke potekajo usklajeno z mojimi..in me držiš za lase, da lahko z glavo tolčeš ob ploščice..in dovoliš, da skoz okno gledam ledene sveče..
Kateri del mene mora umreti, da boš čutila srečo?..da se bo igra obrnila na tvojo stran..dovolj je, da šepetaš..ure in ure nesmiselnih in nepotrebnih stavkov..in več ne vem, ali je to sploh še tvoj glas..ali si sploh kdaj tako strastno odpirala usta in vame zasadila zobe?..da razpletaš kite..nekje zadaj ulic te prosim, da nehaš..da končno spustiš in z veseljem ti pokažem vhodna vrata..in kod pritisniti v dvigalu, da zbežiš stran..
Že mi po ramenih stiskaš limonin sok..in puščaš sladkobi, da se ti lupi med prsti..daj..prisloni name svoje trepalnice..naj ves ogenj skrit v notranjosti izhlapeva iz njih..in me žigosaj..vleci tanke črte in vsrkavaj vonj žganega papirja..naredi danes svoj kres..ne rečem nič..in zunaj sonce počasi topi led..
Končno spet tišina..mislim, da ta soba postaja premajhna za vse spomine..za vse te letne čase in za vse pogovore..smeh..in potem bi morala imeti še posebej hišo..ne..dvorec..za vse želje in tišino..samo zaprem oči in ubijam junake vseh pravljic..danes igram po drugih pravilih..mojih..kjer je konec le še prepad ali visoki zidovi prepleteni s trni..koliko norosti danes potrebujem za svoje skoke s tal?..za svoje lovljenje ptic?..približno toliko, kolikor je kapljic na mojem obrazu..in vmes mi sol prodira v ustnice..
Vsi te beli konji so že zdavnaj izgubili grivo..in na tleh gnijejo rdeča jabolka..vonj se prepleta s plavimi kodri in sivimi, mrtvimi očmi bledih rok..v tako močnem utripu, da črvi potiskajo ličinke po žilah..in nasmeh ostaja na ustih..konec pravljice in začetek čisto drugega poglavja..kjer še kovina udarja ob kožo..in zmaji letijo po zraku..
Katie Melua - Spider’s Web
GMail/AvanTgardA
