GMail/AvanTgardA ..toliko še lahko prepričam svoje telo, v malo daljše vrtove..ko mi pred nogami prodajajo močnejše ključavnice in višje zidove..tokrat obljubljajo bolj tiho varnost..ampak jaz temu več ne nasedem..in stopim do ključarja po rezervo..
..predstavljaj si tiha, bela jutra..prvi pogled skoz okno in nagnjenje vratu v levo..predstavljaj si vrenje vode in vdih kave..odpiranje težkih vek in puščanje misli..
..sedaj pa zapri oči..in si predstavljaj vse to v dvojini..
Ajk..tokrat malo manj besed..samo za dušo..
Tako se še danes lahko obarvajo svetli cvetovi vrtnic..ko lahko sama razpolagam z minutami in jih lahko vlečem v tedne..ko nekje na nebu vse te notranje solze jedkajo zvezde..jih silijo na kožo..lahko bi cele dni sedela v kotu in razpletala pravljice..tiste z vilami, princi in visokimi obzidji..in na koncu..happy end..in bi zamenjala vrstni red..zbrisala bi tisti zadnji in srečo, ki naj bi trajala do konca življenja..in se zgubljala v gozdovih..
Naj še danes..zadnjič..pokleknem pred svojim angelom varuhom..da zaspim..
Govoriš mi o neskončnih barvah, o pomladi..o zvoku dežja in vonju pomaranč..in ostajaš slep..še ko mi s tresočimi rokami ponujaš cimet, ti lahko na prste položim dlan..
In tako rada ohranim nekatere stvari skrite..neprebrane..da se jih na koncu loteva rja..in bi ostalo vse neizrečeno in pozabljeno..in to, v drugem poglavju so moje ptice..
Dragi moj Ajk..
..in spet nastopi večer..še vsi te izdihi se zunaj spremenijo v led..in potrpežljivo čakam sneg..tiste rjuhe, ki bodo ovijale vsakdanjo pot..da se mi bo oko ustavljalo na vseh teh vzorcih in bom vse močneje kožo stiskala ob radiator..že zdaj se mi na trepalnice lepi vonj cimeta in jabolk..skoz prste teče čisto drugi sadni čaj..tak, z vonjem vanilje..nekje zunaj se razlega smeh..
Čas za menjavo stare kože..za trganje pozabljenih besed in nepotrebnih misli..naj vse diši samo še po jutranji megli in po smrekah..naj imajo ustnice otip smole..samo za kratek čas..čez katera vrata je varen pobeg?….da spustiš vse iz rok in začneš bežati..še sam ne veš pred kom..pred čim..ampak puščaš pljučem, da se parajo ob dotiku ledenih sveč..kako daleč bi bilo telo, če bi naučil noge leteti?..in ne rabiš več varnosti pločnikov..niti dolgih, belih..neprekinjenih črt..dihaj le še s tistim delom, ki je najbliže sanjam..zapiranju oken..
..nasmeh izgine..
Mesta počasi ugašajo luči..še vse te nočne ptice ostajajo ujete med stenami..in vešče objemajo ulične svetilke..da lahko hodiš v popolni temi in šteješ odmeve čevljev..tako dolgo, dokler se ne naježiš..
Če bi znala, bi shranjevala te trenutke..odprla bi škatlo in vanjo spravljala kapljice..poljube na lice..iskren nasmeh..nepričakovana sporočila..dolge ure poležavanja v objemu..petje..daljše zapiranje oči..vse to shranim..za noči brez lune..za dneve okradenih juter..za odpadlo listje in slane reke..
Dovoli si samo še en dan gledanja svetlobe..tokrat z zaprtimi očmi..vedno se smeješ, ko polagaš školjko na uho..mogoče ne priznaš, da edino, kar je na tebi odprto so gumbi na tvoji srajci..
..in na koncu zveš, da ne sneži..da ni nobenih povojev za vso to odpadlo listje..da je glasba že zdavnaj utihnila in da se na žaluzijah kopiči prah..in v glavi valovi morje..
Pusti telesu, da razpre krila..da vdihneš vase vse neprekinjene misli in ob izdihu naj se ti naježi koža..lahko pripoveduješ zgodbe med razmakom tišine..in dolge..nesmiselne stavke, z rahlim odmikom pogleda..dopusti umu še toliko svobode..da ko prevrneš kozarec, se po mizi razlije mavrica..in nasmeh čez obraz..pelji svoje telo do tistih mej in prepadov, da z veseljem narediš še en korak..da vsake toliko odpreš nova vrata in okoli sebe ovijaš nove strahove..in pusti vsaj delček toplote..da se sprehajaš med mostovi in obraz potihoma zakriješ z rokami..le toliko, da je tiho..
Postajaš basen..in tiha pravljica za lahko noč..v objemu plišastega medvedka..odmev v polnem prostoru..izgubljen balon sredi nevihte..
V ogledalu se več ne vidi pravi odsev in oči se preveč iskrijo za vse te temne noči..v katerih ulicah ti doživljaš globoke poljube?..vidi se ti, da bi lahko prodajala srečo..
Ni več vprašanje kako in kje te doživljam..poznam le del sebe zapolnjen s tvojo barvo in tvojimi besedami..da ob tvojem ritmu ne morem nehati ploskati..
Ne vem..enostavno si tukaj..
