..moje stopinje..moja krila..moje sanje..

Ajk..

Danes te pišem samo zato, da se javim..bliža se september in dnevi mi bežijo skoz prste..ure postajajo minute in takoj je naslednje jutro.. Barve na nebu lebdijo, listje je pa čedalje lepše..tako dolgo spreminja barvo, dokler ne najde pravega odtenka..in pade..in nekje v daljavi zori grozdje..september je prelep za šolske klopi..tist rahel jutranji mraz, nepredvidljiv dež, večerna sapa..vse je počasi izgubljeno in pozabljeno..

Rabim tiste odtenke..preplet mavrice na enem mestu..rabim vse te barve, da mi v oči vrnejo travo,sončnice, pšenico, mak, nebo..vse to, da sem jaz lahko v črnem in nemo gledam..

Zadnje čase imam nenormalna nihanja..pride veselje, norost, žalost, jeza..in nekaj me tišči-tu notri-da bi zajokala..in ne čutim telesa, ko ležim tu nekje na postelji..med oblaki..cel svet je odveč..dihanje je odveč..in nekaj ur zatem mi že pred očmi sije mavrica..Ah..kdo bi zastopil..

Oasis - Wonderwall

Ajk..tudi tale ni zate..samo poslušaj..

Težko je pisati tebi..ker enostavno veš..veš kaj se skriva pod tem povešenim pogledom..nikoli nisem rekla niti besede in vseeno si poslušala..še so jutra, ko se zbujam brez tebe..in nikoli ne bom pokazala, da za vsak tvoj preskočen utrip umre del mene..in te dni me gledaš s tako utrujenim pogledom..ne objamem te zaradi tolažbe..nekje med tem dejanjem in realnostjo probam vso tvojo bolezen prestaviti v sebe..

In bom toliko močna..za obe..mogoče tvoje oči ne bodo nikoli gledale povsem enako..ampak med to linijo najinega obzorja gleda ena in ista oseba..

Vedno si se mi zdela tako krhka..tako nestabilna..in za vsem tem steklom stojiš na trdnih tleh..

Oprosti za leta tišine..ampak jaz se tisti čas nisem mislila prilagajati tujcu..zame je bil tisti tretji stol za mizo tako prehitro..brez vprašanj..nepotreben..ampak sem dala za sabo..

Toliko sebe si dala v mene..že v istih devetih mesecih, ko sem ti ležala pod kožo..in za vsak tvoj let..za vsak tvoj pobeg med oblake ti dajem svoja krila..

Ajk..prosim ne sprašuj preveč..te besede naj bodo moje..

Že tako ne vem kaj naj napišem..kaj naj povem tebi..zdi se mi, da se vse vrača v tiste čase, ko sem imela moder stol na koleščke in mizo ob oknu..ko si veselo zlagal kocko na kocko in pred mano gradil piramido..vem, da sem vse zrušila..ampak med tem uničevanjem..med tem rušenjem sem beležila vse tvoje gibe..tvoj trud..

Glas imaš isti..od takrat, ko si mi bral..do teh dni, ko me sprašuješ kako sem..vedno si predstavljal razum..vedno, ko je veter zapihal, sem bila pripravljena na burjo, ker sem vedela, da če me odnese..se zaletim vate..

Prosim nehaj kriviti sebe..vaju z mamo..za tista leta nazaj..koliko se je moj svet obrnil..se je vajin za isto stopinj, le v drugo smer..kako se začne jutro, če te zbudi močan glas in krik mame?

In če sva nekje vmes izgubila pogovor, tihe besede..prosim ne nehaj govoriti..nekje med tvojim imenom bom spravljala svojo podobo..te kretnje, hoja, norost..to je tvoje..

Pogrešam te..pogrešam te dneve, ko si mi kazal svet..svet, ki ga še nisem poznala..in počasi, z malimi koraki si me porival naprej..pogrešam jutra, ko si me peljal v šolo, ko si prišel po mene in ko si me pričakal doma..moja soba je tako prazna..stene izgubljajo vonj voščenk, v knjigah bledijo listi, miza je drugje..ob nedeljah upam, da ta vonj tvojega objema ostane do petka..

Vem, da pod vso trdno kožo, za vsemi zidovi, za vsemi vrati..je še vedno ranljivo..in koliko si ti mojega pletel v korenine..sem jaz na vrsti, da ga pokrivam..ga ovijam s svojimi listi..

Ajk..že cel teden diham Bohinj..in končno lahko povem tebi..

Sliši se prvi udarec in že hodim ob robu ceste..pred mano je še toliko poti ampak vedno, ko za sabo zaprem vrata, so vse iste..vsi ovinki so podobni, vse stranske poti nejasne..zavijem na makadam..raje hodim tu in brcam kamenčke..dviga se prah in čevlji niso več črni..poleg mene hodi Ona..velika je ravno toliko, da lahko glavo prisloni na moj trebuh..dolgi rjavi lasje ji počivajo na hrbtu in sonce ji sveti tiste lesene oči..v levi roki stiska medvedka..vidi se, da je že star in da mu mehkoba izginja..z drugo roko drži mojo..drobni prsti bi radi trgali kožo..vem, da bo vedno tu..da bo vedno hodila za mano..ob meni..gleda proti soncu in mi govori, da bi rada lovila mavrice..da bi rada trgala dol trakove barv in dodajala nove odtenke..in se ji smejim..

Ko se stemni sva že pred gozdom in oblaki prekrijejo zvezde..listje začne šumeti, nebo se zjoče..vidim, da jo je strah..v temi hodim naprej, z njo v naročju in nogami v blatu..ko ji skušam dopovedati, da je celo pot ne bom mogla nositi, se stisne in govori, da ne bo spustila..čez čas vidim, da spi..sezujem si to blato in pustim, da koža vpija vse pod mano..kolena me bolijo..takoj, ko se pred mano odpre travnik padem na tla..zaspim..

Zjutraj me zbuja z regratovo lučko in veselo teče za metuljem..ko jo gledam vem, da ni važno koliko korakov naredim, nikoli ne bom prišla do nje..hodiva dalje..Ko prideva do trnjev se sezuje tudi ona..počasi hodi po špicah in slišim, kako se ji para koža..s solznimi očmi pogleda v moje..naredim resen, močan obraz in preko solz se zresni tudi ona..ko ji ponudim masko samo odkima..’to sem jaz’..yes..i keep 4getting..pred nama se odpira avtocesta..za sabo puščava krvave sledi..njene sledi..

Garbage- The World is Not Enough

Ajk..

Dolgo časa sem tekla..noge so postajale vse bolj težke in pljuča niso dohajala mojega ritma..vse te veje mi trgajo kožo..končno pridem do roba gozda in na nebu se že nabirajo rdeči oblaki..utrip se pomiri, diham vse bolj globoko..zmedeno tavam po teh travnikih in mak mi jemlje kri za svojo barvo..usedem se in telo prislonim na drevo..pogledam levo..iztegnem roko in že mi prste boža črna reka..zapiha veter in udari globoko v notranjost, da se koža naježi..Na drugem bregu se že pripravljajo na vojno..ne vidim njihovih obrazov, ne vem barve njihovih oči, ne poznam toplote njihovih prstov..samo sedijo na svojih konjih in pustijo, da se veter igra z njihovimi črnimi krili..slišim le členke..kako prsti pokajo, ko se vse bolj in bolj ovijajo okrog sulic..končno prispe Ona..že sem upala, da je sred poti zašla in da sedaj mrtva leži nekje sred gozda..pogleda jezdece, pogleda nebo..in prisede..hitro sname masko in že se mi smeji..ko govori o tem in o onem, je njen glas tih, miren, mrtev..težko jo poslušam..v bistvu je nočem..gleda me naravnost v oči in mislim, da ve kaj sledi..prime me za roko in prosi, naj z njo počakam jutro..

Ko udarijo strele ji v srce zapičim prvi nož..smeji se..prste pomoči v rdeče in pust okus na jeziku..jezdeci mirujejo..Veter podivja in posušeno listje začne poplesavati po zraku..zapičim drug nož..jezdeci poravnajo vrste in dvignejo sulice..tisti zadaj, z lokom, merijo nekam v oblake..Dež..počasi spira moje rane in ostanke odnaša v reko..zapičim zadnji nož..še vedno se smeji, vendar v očeh ji vidim, da ni tako močna..skoz oblake se spušča vojska belih angelov..nekateri padejo in puščice jim trgajo meso..Preveč sem zaspana..zaprem oči in vse kar slišim so le še kriki, trganje kril, kopita..Ko se zbudim je že jutro..sonce mi žge lase in poleg mene še vedno leži Ona..gleda me..počasi premika ustnice in prosi, naj končam kar sem začela..bom..za vsak dan, ko si spustila..za vse prazne obljube..za vse mrtve poglede..Uležem se na bok, s hrbtom obrnjena proti njej..zapiha veter in sabo ponese liste in črno-bela krila..dovolim ji, da me objame..primem za meč in v istem zamahu predre obe..

Negibno ležim v neskončnosti..rosa mi boža kožo..in se smejim..

Djordje Balasevic - Svirajte Mi Jesen Stize Dunjo Moja