..moje stopinje..moja krila..moje sanje..

Tako stojiš..čisto ob meni..te tvoje črne oči mi žgejo kožo in kri prične vreti..

Poljubiš počasi..nežno..včasih samo s sapo..prepletaš prste okoli mojih las..šepetaš..

Ne z rokami..z očmi..z besedami te slačim..kos po kosu..kot da veva, da je svet najin..in da lahko izgine, ko bova midva rekli..tvoja teža..ko se z ustnicami spuščaš niže..in zajameš vsak predel..vsak skrit kotiček..moja koža te objema..vabi..

In nihče za temi tankimi stenami ne rabi vedeti kako se ljubiva..kako strastno in kako močno..kat da ni nikogar..vse izgine..najini glasovi se lomijo v gostem zraku..teko jemlješ..povsod..včasih poljubiš samo, da bi utišala..

Pospešiš ritem..in jaz dihanje..vsa razgaljena in ranljiva grizem tvoje telo..te grabim..vse v istem ritmu..dokler ti žile ne izstopijo..dokler se ne napne vsaka mišica..prebiram vsak tvoj zvok..ko več ne vem, katera roka je moja..katere misli pripadajo meni..nasmeh..pogled..črte po hrbtu..telo mi kriči tvoje ime..tvoje..ko prepojena s tvojimi sokovi mirim utrip..tu..pod zvezdami izgubljam razum in prostor..katere strune napneš..katere tipke so ti tako znane..kot bi lebdela..kot da diham skoz pore..tvoje..najine..

Tako zaspiva..objeti..ko se zaradi lastne ekstaze lepiva..in zaradi razmetanih misli prepuščava viharju..

..že mesece te sanjam..

..na začetku le bežno..megleno..

nekje v ozadju se spominjam vsega

..vsake zgodbe..vsakega konca..

prekratke ure dolgih zimskih dni

..ko bi ti le vedela vse moje strahove..

..želje..

..upanja..

..včasih se mi vse zdi odvisno od tega, kako močno te držim za dlan..

..ob katerem imenu se moje srce prebuja..

v množici ljudi

..potrebuje vsaka zgodba res svoj konec?..

Odpiram ti veke ko spiš..ti kradem vid in spanec..vsako leto si večja..in jaz..jaz se samo še staram..ti pa gledaš življenje čisto drugače..s čisto druge strani..daješ mi polja..neskončna, brezbarvna polja tujih obzorji..ne vidiš, da jaz sadim 500 dreves samo zato, da se lahko skrijem?..ulice več niso varne..na vsakem vogalu drugačen vonj..pivo, cigare, parfum…in najmanj izkušene ženske oblačijo usnje in nosijo živo rdečo šminko..vse bi jemale..in že se mi spuščajo proti mednožju..kot da ne vedo, da ne bom jaz tista, ki bo kričala..plačujem jih po obrokih..po odmerkih..tega ti nisem morala priznati..da sem v vsakih steklenih očeh iskala tvoje..da ni ustnic, ki bi poljubljale enako..Vse se vrti..hitreje hitreje hitreje..v tisto smer..najini otroci stojijo ob ograji in trgajo nasmehe klovnov..kričiš moje ime..vse te stene mi šepetajo..me vabijo v notranjost..vidim te..vidim te pa te še dve leti ne bo..

..mogoče pa le nisem edina, ki v dežju vidi sonce..

Še ko se sprašujem kaj naj na današnji dan podarim..traja..in se vleče na jutri..podarjam sebe..

Takole sva sedeli..jaz na okenski polici, ti pa si noge položila na stol ob mizi..s prsti si obračala vžigalnik in dim se je zgubljal v plišastem medvedku..z ustnicami kličem sončne žarke..mimo krošnje, mimo mene..nasmehneš se..nekaj tako mehkega iz dneva v dan postaja tuje..

Kakšno bo po vsem tem tvoje stanovanje?

Prazno..brez sten in z velikimi okni..z rabljenimi stoli, mamino mizo, brez preproge..

Že vidim nešteto polic polnih knjig in tvojih zapiskov..tvoje tišine..

In jaz bi slekla vse te besede..do golega..do samega jedra hrepenenja in napajanja..do korenin in do oblakov..dokler ne slišim pravi glas..petje ptic in trganje obzorja..tako daleč te peljem..tako globoko bom segla..vse do izhoda..

Mogoče bo pa del tebe ostaja tukaj..

Mogoče..to ne vem..lahko da ko dvignem roko pustim vonj..in tvoje rjuhe bodo pričale o nama..o času čisto drugačnega zgubljanja..in bom ostala med razpokami na zidu..

Česa se bojiš?

Mislim, da to sploh ni vprašanje..raje bi morala reci:”Kdaj si se začela bati?”..koliko stopinj puščam za sabo..nepopolnih..to ni bežanje..zgolj pospešena hoja..in kompas brez kazalcev..brez smeri..le pesek..le poti..daljave..In jasno mi je, da jaz teh poti ne bom nikoli videla..vedno odo na izbiro dve smeri in jaz bom hodila po napačni..to boš naredila..puščala me boš samo v gozdu..dokler ne bom od obupa začela kričati..dokler ne bodo volkovi zagriznili vame..

In če pokličem?

Je velika možnost, da na drugem koncu telefona ne bo nihče..da bodo te minute zapravljene..

Tako poljubiš zrak, vstaneš in greš..in ves ta čas..vsi ti dnevi..stojijo..jaz zaprta v tej sobi..ti na drugi strani okna mečeš kamenje upanja..nežno..tokrat malo drugače, da pritegneš pozornost..kako hitro režeš po meni, tako hitro se predajam padcu..

In odprem vrata..